O nas
Prof. dr. Milan Vidmar
Temelje in vizijo razvojne poti današnjega Elektroinštituta Milan Vidmar, Inštituta za elektrogospodarstvo in elektroindustrijo, je podal njegov ustanovitelj prof.dr. Milan Vidmar, starosta slovenskih elektrotehnikov, šahist svetovnega slovesa, rektor ljubljanske univerze in predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) v letih druge svetovne vojne. Že zelo zgodaj je spoznal, da bo razvoj tehnološko zahtevnega elektroenergetskega sistema terjal tesno sodelovanje vrhunskih strokovnjakov, združenih pod eno streho. Čeprav so mu kot strokovnjaku svetovnega slovesa kar nekajkrat ponudili ustanovitev in vodenje različnih inštitutov po svetu (Praga, Berlin, Dunaj, Moskva), pa je čakal predvsem na dan, ko mu je po zavzetem prizadevanju končno uspelo ustanoviti »svoj«, slovenski elektroenergetski inštitut.
Inštitut je formalno pričel delovati dne 1. junija leta 1948, potem ko ga je dne 21. maja istega leta ustanovilo Ministrstvo za elektrogospodarstvo Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ). Marca leta 1950 ga je Komite za elektriško gospodarstvo pri tedanji zvezni vladi v Beogradu prenesel v upravljanje in vodenje pod Ministrstvo za elektrogospodarstvo Ljudske republike Slovenije, še istega leta pa je prešel v pristojnost SAZU-ja. V letih 1955-1958 je napredoval v znanstveni zavod, kmalu nato je razširil svojo dejavnost še na elektroindustrijo in se preimenoval v Inštitut za elektriško gospodarstvo in elektroindustrijo. Leta 1968 pa je ob svoji dvajsetletnici delovanja v spomin na svojega ustanovitelja privzel njegovo ime, ki ga nosi še danes.
Področja dela in razvojne usmeritve, ki jih je ob ustanovitvi Inštituta opredelil njegov prvi predstojnik, prof. dr. Milan Vidmar, so bile tako daljnoročne in daljnovidne, da še danes v marsičem predstavljajo temeljna izhodišča za njegovo delo. Inštitut je s svojim delom pričel v začasnih prostorih na Vrtači 4 v Ljubljani, kjer je delalo deset delavcev. Dokaj kmalu, v novembru leta 1952, pa je že bil zgrajen nov, za tiste čase sodoben inštitut, kjer se nahaja še danes in katerega takratna naloga je bila pokrivati potrebe tedanje celotne zvezne države Jugoslavije.
Znanje, ki si ga je Inštitut pridobil v več deset letih svojega delovanja, je prispevalo k: povojni elektrifikaciji nekdanje skupne države SFRJ, t.j. načrtovanju in razvoju elektroenergetskega omrežja, kar je omogočilo medsebojno povezavo posameznih virov in porabnikov, dograditvi 110, 220 in 400 kV omrežja, povezovanju 220 kV omrežja v SUDEL, povezovanju 400 kV omrežja v evropsko interkonekcijo, optimiranju načrtovanja, graditve in izkoriščanja virov in omrežij v Sloveniji, dograditvi nuklearne elektrarne Krško, dviganju kakovosti električne energije ter posodabljanju postopkov in uvajanju novih tehnologij v slovenski elektroenergetski sistem.
