Obletnica rojstva akademika prof. dr. Milana Vidmarja

Na današnji dan, pred natanko 135 leti, se je rodil Milan Vidmar, ustanovitelj in nestor Elektroinštituta Milan Vidmar. Akademik prof. dr. Milan Vidmar je bil gotovo eden najpomembnejših slovenskih intelektualcev prve polovice 20. stoletja. Njegova zgodovina je bila bogata. Ni veljal le za uglednega strokovnjaka s področja elektrotehnike in enega najboljših šahistov na svetu, imel je tudi veliko intelektualno širino in dober uvid v probleme takratne lokalne ter globalne družbe. Napisal je veliko knjig tako za ozko domeno strokovnjakov kot tudi za najširši krog bralcev, pri čemer se je močno trudil, da bi izboljšal intelektualno samozavest svojih rojakov. Bil je velik podpornik domače univerze, kot pravi, …univerza nam ni potrebna samo zaradi učenja in znanosti. Potrebujemo jo zato, ker je naša in ker ne more nobena tuja univerza dajati naši akademski mladini duha, ki ga daje naša. /…/ Naš akademski izobraženec mora tudi znanstveno misliti, govoriti in pisati po naše. Milan Vidmar je združeval v sebi globoko znanstveno raziskovalno sposobnost in izreden dar jasnega izražanja. Poleg tega je umel izluščiti iz zamotane problematike bistveno jedro in ga odeti v nepričakovano pregledne matematične oblike, ki so omogočale jasen in zanesljiv izračun podrobnosti, važnih za elektrotehnično prakso.
Če prav na kratko strnemo njegovo izjemno kariero: Akademik prof. dr. Milan Vidmar je študiral na Tehniški visoki šoli na Dunaju, kjer je leta 1907 diplomiral, leta 1910 pa še doktoriral iz tehniških znanosti. Služboval je v tovarni Elin v Avstriji, kasneje pa še v tovarni Ganz na Madžarskem. Že leta 1919 je bil imenovan za rednega profesorja na elektro-strojnem oddelku Tehniške fakultete slovenske Univerze, kjer je ostal do svoje upokojitve leta 1959. V letih 1929-1930 je bil rektor Slovenske univerze ter nato pet let dekan Tehniške fakultete. Leta 1940 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in bil nekaj časa tudi njen predsednik. Junija leta 1948 je prevzel upravniško mesto tedaj ustanovljenega Inštituta za elektrogospodarstvo v Ljubljani, današnjega Elektroinštituta Milan Vidmar, kjer je od leta 1959 pa vse do svoje smrti leta 1962 deloval kot svetovalec.
V spomin nanj ga s ponosom citiramo:
»Inženir naj bo predvsem človek in če to še ni, se mora potruditi, da to postane. Zato naj v svojih problemih išče tako lepoto kot resnico in ima v minljivosti svojega življenjskega dela oči odprte v to, kar je trajno...«.