Bo Slovenija lahko dosegla zastavljene cilje na področju e-mobilnosti?

Za prehod v nizkoogljično družbo si je Slovenija postavila ambiciozen cilj, da bo do leta 2030 po Sloveniji vozilo 200.000 električnih vozil (EV). Ob trenutnem stanju elektroenergetskega sistema, kupne moči državljanov itd. se postavlja logično vprašanje ali je ta cilj uresničljiv, koliko bo to državo in posameznika stalo, kako bo to vplivalo na druge gospodarske panoge ter predvsem kakšni bodo resnični končni učinki v smislu znižanja emisij toplogrednih plinov? Statistični podatki kažejo, da je delež proizvedenih toplogrednih plinov, ki jih povzročajo osebna vozila okoli 13 do 15 %, vse ostalo odpade na industrijo, ogrevanje, tovorni, potniški, letalski in ladijski promet. Se vprašamo, kaj pa s preostalimi 85 % viri toplogrednih plinov? Na tem mestu ne bom pisal o prednostih in pomanjkljivostih EV, ker je za to žal premalo prostora. Če odmislimo proizvodnjo in reciklažo baterij, lahko predpostavimo, da je uporaba EV smotrna le, če je električna energija proizvedena iz OVE, še posebej iz HE, ki imajo zelo visok izkoristek. Na področju razvoja e-mobilnosti se izredno bogato Norveško (BDP 90.000 USD) pogosto postavlja kot referenco in mnoge države ji poskušajo slediti. Pa ji lahko? Težko. Norveška s 5 milijoni prebivalcev ima izredne naravne danosti kot le redko katera druga država. V zadnjih desetletjih ji je z dobički od prodaje nafte (!) uspelo zgraditi številne velike HE s skupno inštalirano močjo 33,8 GW (!) z  letnimi akumulacijami in te predstavljajo zanesljiv in stabilen vir električne energije. Ker se na Norveškem od nekdaj ogrevajo pretežno na elektriko, je njihovo omrežje že v osnovi 4- do 8-krat močneje dimenzionirano kot pri nas, zato ne potrebujejo dodatnih investicij za nadgradnjo  omrežja in odjemnih mest. In kako kaže Sloveniji? Po mojem vedenju ne dobro. Danes je delež proizvedene električne energije iz OVE 30 % (od tega 97 % HE) ob dejstvu, da imamo vodne vire praktično že skoraj v celoti izkoriščene in smo že 17-% odvisni od uvoza el. energije. Naše omrežje je projektirano za 1 kW/odjemalca, zato bodo potrebne velike investicije in čas za nadgradnjo omrežja. Za subvencioniranje 200.000 EV bo država potrebovala 1,5 Mrd. EUR, jih ima? Verjetno ne. Kaj pa potencialni kupci EV? BDP 21.000 USD ne omogoča, da bi kupovali množično draga vozila, kar kaže tudi letna prodaja novih vozil. Večina (80 %) novih vozil predstavlja spodnji in srednji razred  z nakupno ceno do 20.000 EUR. Premožnejši pa se še vedno raje vozijo v potratnih premium limuzinah in težkih SUV-jih. Nobenega dvoma ni, pot v nizkoogljično družbo bo dolga, težka, polna sprememb v načinu našega razmišljanja in ta vsekakor ne bo poceni.

Za Naš stik Mladen Iglič (stran 50)